Clanek
Članek
Avtor:
Maja
Vsako jutro piše novo zgodbo. Zgodbo fizioterapevtov, prepleteno z zgodbami pacientov. Vse se združijo na enem mestu, v zdravilišču, obdanim z naravo, ki jo prebudijo jutranji sončni žarki in šumenje potoka Toplica.
Ta prizor nas spomni, zakaj smo tukaj. K nam prihajajo ljudje, ki nosijo breme bolečine, strahu, negotovosti – in naše poslanstvo je, da jim damo nov začetek, vzpodbudo, usmeritev.
Vsak, ki ga srečamo, pride z zgodbo, ki je še ne poznamo. Nekateri stopijo samozavestno skozi vrata, kot da bodo dolgotrajne težave rešili v nekaj dneh. Drugi komaj pridejo do prostora, v katerega jih povabimo. Ampak vsi so sprejeti z zavedanjem, da so k nam prišli z upanjem v očeh.
“To so težave, ki otežujejo moje vsakodnevno življenje,”
je pogosto zaključek prvega pogovora. In ni samo fizična, gibalna ovira, slednja velikokrat preraste v psihološko. In ta je tista, ki je fizioterapevtom je še dodaten izziv.
V prostorih, kjer se izvaja individualna terapija, je vedno poseben utrip. Nekdo dela prve korake po operaciji kolena, drugi poskuša dvigniti roko, ki je mesece ni mogel. Nekje med njima pa fizioterapevt – opazuje, usmerja in spodbuja.
Nekateri premiki so komaj opazni, a za pacienta je to včasih velik čudež.
“Glejte! Tega prej nisem zmogel!”
slišimo velikokrat. In to je trenutek, ki fizioterapevta napolni. Ne zaradi ponosa, ampak zaradi zaupanja, ki nam ga je ta oseba dala. In zaupanje je tisto, ki s skupnimi cilji in sodelovanjem daje uspeh.
Delati z ljudmi, s telesi, sklepi, fascijami – to je delo, ki zahteva mirnost in pozornost. Zahteva aktiven pristop pacienta. In empatijo, kajti telo redko laže. V njem se skrivajo strahovi, stres, poškodbe, preobremenjenost. Prav je, da mu damo priložnost, da se sprosti.
Najbolj nas razveseli trenutek, ko pacient pride v ambulanto in že s hodnika reče:
“Danes sem se brez opore spustil po stopnicah!” ali “Po dolgem času sem ponoči spal brez bolečine!”
To so zmage, ki jih ne vidijo časopisi, ne vidijo statistike, ne vidijo razpredelnice. Vidimo jih fizioterapevti in pacienti. To so naše skupne male zmage.
In ko se terapevtski prostori izpraznijo, aparati utihnejo in zadnji pacient zapusti zdravilišče, je čas za nas, za minuto tišine.
Velikokrat smo utrujeni, priznam. Fizično, tudi psihično. A hkrati pomirjeni, ker vemo, da je danes nekdo spet dvignil roko nad glavo, naredil dva koraka več, preživel dan brez bolečine. Včasih je dovolj že to, da se je preprosto po dolgem času nasmehnil.
Takšni trenutki so razlog, da fizioterapevti sledimo svojemu poslanstvu. Ko se ozremo na prehojeno pot, smo hvaležni za vsak vaš korak, ki ste ga naredili z nami. Vaše zaupanje daje našemu delu smisel in energijo.
Veseli bomo vašega iskrenega mnenja, kritike ali pohvale. Vsako mnenje šteje! Pomaga nam namreč, da svoje delo še izboljšamo. Delite ga z nami na fizioterapija@terme-topolsica.si. Že vnaprej hvala.
Maja
