Ko govorimo o Topolšici, imamo v mislih dolino Toplice, ki predstavlja jedro istoimenskega naselja. Vendar središče kraja ni zdraviliški kompleks pri hotelu Vesna ali Bolnišnici, pač pa nekoliko nižje - pri gasilskem domu in podružnični štirirazredni osnovni šoli.

Topolšica si je z naravnimi danostmi in tukajšnjim razvojem zdraviliškega turizma napisala zgodbo o zelenem in modrem, ki jo je treba priti prebirat na kraj njenega nastanka - v Topolšico!

Zeleno okno Topolšice zapolnjujejo slemena nizkih goric in višja pobočja, ki dosegajo svoje obronke brez tekmovalne rasti med iglastim in mešanim gozdom. Tistih visokih listnatih dreves, s cvetovi v mačicah in semeni v šopih dolgih dlačic - topolov, ki so menda nekoč tu v izobilju uspevali in dali ime temu naselju, danes skorajda ni. Kakor marsikje drugje, je bilo tudi tukajšnjemu gozdu od poznega srednjega veka do I. svetovne vojne zaradi potreb po obdelovani zemlji zavdano z večjimi posekami. Od tod izvirajo neredka imena (najstarejših) slovenskih krajev ali zaselkov; v šaleški okolici poleg Topolšice tako še Hrastovec, Brezova, Laze, Lazišče idr.

Pred severnimi vetrovi je dolinska ravnica obvarovana s hribovitim Lomom, samo na jug-jugovzhod je nekoliko bolj odprta. Kraj ima zato mnogo sončnih dni, brez turobne megle; z jasnino na sončnem Lomu in z zmernim hladom pod njim. Pravijo, da je tu doma svež nizkogorski zrak - mirno srednjegorsko podnebje. Najbrž se je nekoliko tudi zaradi umirjenosti tukajšnje narave pod Lomom prikazal iz zemlje naravni topli vrelec, ki ima očeta v ugaslem smrekovškem ognjeniku. Brez tukaj najdene zdravilne vode kraj Topolšica v svoj obseg ne bi bil tako stanoviten in znan. Tako pa so blagodejni učinki zdravilnega vrelca (ob srednjegorski podnebni danosti) že od nekdaj nudili dobre možnosti za razvoj zdraviliškega turizma.